Biro 3000, poslovne storitve d.o.o.

Vložena je bila pobuda za oceno ustavnosti 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 /ZPIZ/, ki zaposlenim delovnim invalidom, za katere pri delodajalcu z manj kot petimi zaposlenimi delavci ni drugega ustreznega dela, priznava čas, ko so le-ti prijavljeni na zavodu za zaposlovanje in prejemajo nadomestilo iz invalidskega zavarovanja, v pokojninsko dobo. Ker pobudnik kot s.p. nima statusa osebe v delovnem razmerju, se mu to obdobje ni vštevalo v pokojninsko dobo. Vlada zato ustavne pobude ne podpira.

ZPIZ je v 140. členu uredil izjemo od delovnopravnega pravila o prepovedi odpuščanja delovnih invalidov. Delovnega invalida je lahko delodajalec odpustil le v kolikor je delavec soglašal z odpovedjo oziroma, če mu je delodajalec zagotovil delovno razmerje za nedoločen čas pri drugem delodajalcu oziroma organizaciji. Do zagotovitve druge zaposlitve so se delovni invalidi pri delodajalcu z več kot petimi zaposlenimi delavci evidenčno prijavili na zavodu za zaposlovanje, delodajalec pa jim je v tem času odredil čakanje na delo in jim izplačeval nadomestilo plače v višini denarnega nadomestila, ki bi jim pripadalo kot brezposelni osebi. Od teh nadomestil je delodajalec tudi plačeval prispevke v pokojninsko blagajno, zato se je delavcem to obdobje vštevalo v pokojninsko dobo. Delovnim invalidom, ki so bili zaposleni pri delodajalcu z manj kot petimi zaposlenimi delavci, pa jim je z odločbo o ugotovljeni invalidnosti prenehalo tudi delovno razmerje. Po prijavi na zavodu za zaposlovanjem so pridobili nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev na drugem ustreznem delu, ki ga je bil dolžan izplačevati zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ker se od nadomestil iz invalidskega zavarovanja ne plačujejo prispevki v pokojninsko blagajno, je bilo za te delavce izjemoma določeno v četrtem odstavku 140. člena ZPIZ, da se jim čas prijave na zavodu za zaposlovanje, kljub neplačanim prispevkom, všteva v pokojninsko dobo.

S tem je država omogočila nadaljnje poslovanje malim delodajalcem, katerih poslovanje bi bilo zaradi invalidnosti enega od delavcev, bistveno bolj oteženo. Po drugi strani pa je država tem delavcem z vštevanjem obdobja v pokojninsko dobo zagotovila kontinuiteto pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To velja tudi za delavce, ki so v delovnem razmerju pri s.p., le zanj kot za fizično osebo to ne velja, saj ga ne zavezuje Zakon o delovnih razmerjih. S.p. je delodajalec in delavec v eni osebi, kar pomeni, da se ne more ščititi sam pred seboj, zato zanj tudi ne velja delovnopravno varstvo in tudi ne določbe o prepovedi odpuščanja zanj niso veljale. Lahko pa se mu je to obdobje, enako kot ostalim zavarovancem, vštevalo v pokojninsko dobo, v kolikor je bil v tem času prostovoljno vključen v zavarovanje in je plačeval prispevke.

Glede na navedeno, vlada ugotavlja, da zakonodajalčeva avtonomna pravica, da za različne potrebe v mejah svoje pristojnosti opredeli dejansko stanje in nanje veže različne pravne posledice, ne pomeni kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom, temveč gre le za posebno ureditev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja za osebe, ki so v različnem položaju in imajo različne statuse.

V zvezi z navedbami pobudnika, da je 140. člen ZPIZ v nasprotju s 14. členom (enakost pred zakonom) in 50. členom (pravica do socialne varnosti) Ustave, Vlada RS meni, da pobuda ni utemeljena in predlaga Ustavnemu sodišču Republike Slovenije, da pobude ne sprejme.